Kratka zgodovina Oddelka za slovenistiko
Začetki do ustanovitve Univerze v Ljubljani
Visokošolski študij slovenskega jezika in književnosti sega v začetek 19. stoletja: v ljubljanskem liceju je od leta 1817 do 1849 poučeval Franc Metelko, na liceju v Gradcu pa od 1812 Janez Primic, Kolomon Kvas in Gregor Krek. V drugi polovici 19. stoletja sta se v okviru primerjalne slavistike poučevala na Dunaju (Fran Miklošič) in v Gradcu (Gregor Krek in Matija Murko), kjer je bila leta 1896 ustanovljena katedra za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost (Karel Štrekelj in Rajko Nahtigal). Leta 1848 se je odločno začela pojavljati zahteva po slovenski univerzi, ki je svojo zgodovinsko formulacijo dobila februarja 1898 v kranjskem deželnem zboru. Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 sta nastali katedri za slovenski jezik in za slovensko književnost v okviru Seminarja za slovansko filologijo, ki je obsegal še katedri za splošno slovansko lingvistiko in slovanske književnosti. Med prvimi enajstimi profesorji nove univerze sta bila slavista/slovenista jezikoslovca Rajko Nahtigal in Fran Ramovš, ki je imel 3. decembra (na Prešernov rojstni dan) 1919 tudi slavnostno prvo predavanje na novi univerzi. Katedro za književnost sta zasedla Ivan Prijatelj in France Kidrič. Deset let po ustanovitvi je imel seminar že 130 študentov.
Literarnovedni del ljubljanske slovenistike
Do 60-ih let
Književnost sta do 2. svetovne vojne predavala dva profesorja: sodobno književnost in književnost slovanskih narodov Ivan Prijatelj (zaposlen 1919–1935), avtor monumentalne knjige Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina (I-VI), starejšo pa prešernoslovec France Kidrič (zaposlen 1921–1948), avtor znane Zgodovine slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti. Njun fokus je bil kulturno-zgodovinski in biografski, metoda pa pozitivistična, interpretativna in komparativistična. Upokojenega Prijatelja je med 1937 in 1948 nadomestil Anton Ocvirk.
Po vojni sta učiteljski mesti zasedla Marja Boršnik (do 1964), ki se je mdr. posvetila raziskovanju slovenskih književnic, ter prešernoslovec in mdr. avtor treh knjig v skupinski Zgodovini slovenskega slovstva (I-VII) Anton Slodnjak (1950–1959), ki je bil po desetih letih prisilno politično upokojen; metodološko sta bila blizu predhodnikoma.
Do 80-ih let
Okoli leta 1960 se je uveljavila močna generacija književnih zgodovinarjev, ki se je usmerila v književno interpretacijo (npr. s skupnim projektom Slovenska književnost 1945–65), v več sodobne književnosti in dramatike ter v mladinsko književnost. To so bili kulturni zgodovinar, esejist in dramatik Matjaž Kmecl (1960–1997), ki se je posvetil književnosti 19. stoletja in koroški književnosti; prešernoslovec in raziskovalec slovenske poezije 20. stoletja Boris Paternu (1951–1997); Franc Zadravec (1958–1997), soavtor velike Zgodovine slovenskega slovstva 1–8 (z Jožetom Pogačnikom), ki je raziskoval prozo in poezijo 20. stoletja; Helga Glušič (1961−1997), ki je raziskovala najnovejšo prozo in mladinsko književnost; ter Jože Koruza (1964 do smrti 1988), ki je raziskoval dramatiko in starejšo književnost.
Do konca stoletja
V 80. letih 20. stoletja je nastopila tretja generacija učiteljev Tone Pretnar, Miran Hladnik, Boža Krakar-Vogel, Irena Novak-Popov in Marko Juvan. Paternujevo delo in metodo je na področju poezije 20. in 21. stoletja nadaljevala in ju na slovenske pesnice razširila Irena Novak Popov (1987–2017). Metodološki obrat v empirično literarno vedo, v obravnavo literarnih korpusov ter v raziskovanje trivialne književnosti je prinesel Miran Hladnik (od 1979) z obravnavo proznih žanrov. Tone Pretnar (1979 do smrti 1992), utemeljitelj slovenske primerjalne verzologije, je statistične metode apliciral na slovenski verz. Boža Krakar Vogel (1986−2016) je vzpostavila študij didaktike književnosti in razvija sistemsko didaktiko, Marko Juvan (od 1986) pa moderno literarno teorijo (intertekstualnost, literarna geografija, svetovni literarni sistem). Igor Grdina (1989−2004) je nadaljeval kulturnozgodovinsko usmeritev v obravnavi starejše književnosti, Igor Saksida (1991-1997) se je specializiral za mladinsko književnost.
V novem tisočletju
Književnost poleg Hladnika in Juvana trenutno poučujejo še Aleksander Bjelčevič (od 1992), specializiran za verzologijo in starejšo književnost, Mateja Pezdirc Bartol (od 1999) se z empirično-interpretativno metodo loteva slovenske dramatike in gledališča ter mladinske književnosti, Alenka Žbogar (od 1999) na podoben način raziskuje kratko prozo, ukvarja pa se tudi z didaktiko književnosti, Alojzija Zupan Sosič (od 1999) interpretativno in naratološko sodobni roman in ljubezensko poezijo, Urška Perenič (od 2008) deluje na področju empirične literarne vede, medijskih študij in kognitivne literarne vede, Darja Pavlič (od 2017) preučuje moderno poezijo in pesniško podobje.
Trenutni študij književnosti je metodološko pluralen: od interpretacije besedil do obravnave korpusov, od kanonizirane do žanrske književnosti, od tradicionalnih interpretativnih, verzoloških, naratoloških metod do obravnave celotnega sistema književnosti. Številna književna dela številnih avtorjev, ki so jih študenti doslej postavili na Wikivir, je dobro izhodišče za prehod od obravnave posameznih del k obravnavi korpusov in celotnega sistema književnosti v vseh medijih in etapah od produkcije preko distribucije do recepcije.
Jezikoslovni del slovenistike
je v prvih desetletjih (od ustanovitve do sedemdesetih let) zaznamovalo t. i. diahrono jezikoslovje, ki se je ohranilo v okviru različnih predmetov v programu tudi danes (od preteklih profesorjev naj omenimo Rajka Nahtigala, Frana Ramovša, Rudolfa Kolariča, Franceta Bezlaja, Tineta Logarja, Martino Orožen, Zinko Zorko). V prvih desetletjih ljubljanske univerze je bilo slovenistično jezikoslovje vpeto v slovanski prostor in jezikoslovje. V 70. letih 20. stoletja pa se je tej izrazito zgodovinskoslovnični usmeritvi pridružilo raziskovanje vprašanj sodobne slovenščine; to se je deloma usmerilo v ustrezno standardizacijo slovenskega jezika, predvsem pa v opis sodobnega (do konca 20. stoletja predvsem knjižnega, a tudi narečnega) jezika. Ključno vlogo pri oblikovanju jezikoslovnega pogleda in študijskega programa je odigrala Breda Pogorelec, ki je bila nekakšna vez med starim in novim: sprva je poučevala tudi fonetiko stare cerkvene slovanščine, kasneje pa se je usmerila v sociolingvistiko in jezikovno politiko slovenskega jezika, v raziskovanje zgodovine knjižnega jezika ter v lingvostilistiko. S strukturalnim opisom celotne zgradbe slovenskega knjižnega jezika in novo socialnozvrstno teorijo, ki je poudarjala pomen knjižnega jezika, je v Slovenski slovnici ter številnih znanstvenih člankih in monografijah slovenistično jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti od 70. let do konca 20. stoletja zaznamoval Jože Toporišič. To knjižnojezikovno usmeritev je deloma nadaljevala Ada Vidovič Muha, pri čemer se je poleg v normativna vprašanja usmerila predvsem v leksikalno-morfološko področje. V 80-ih letih se je Olga Kunst Gnamuš raziskovalno ukvarjala s pragmatiko in teorijo sporazumevanja ter konec 80. let 20. stoletja začela z didaktiko jezika v študijski program vključevati uporabno jezikoslovje. V novem tisočletju se slovenistično jezikoslovje izrazito usmerja v sodobne instrumentalne in perceptivne (npr. fonetično-fonološke) raziskave, ki jih vključujemo tako v temeljne kot izbirne predmete. Na podlagi sodobnih metod in z vključevanjem novih vsebin delo Tineta Logarja in Martine Orožen raziskovanje knjižnih in pisnih virov starejših obdobij ter narečij nadaljujeta Irena Orel in Vera Smole, ki predavata zgodovinsko slovnico, slednja dialektologijo in socialne zvrsti slovenskega jezika. Delo Brede Pogorelec pa nadaljujejo in nadgrajujejo Marko Stabej, ki se raziskovalno ukvarja predvsem s področji sociolingvistike, jezikovne politike, korpusnega jezikoslovja, besediloslovja in zgodovine knjižnega jezika; Simona Kranjc, ki je specialistka za skladnjo in pragmatiko ter psiholingvistiko; in Erika Kržišnik, ki je raziskovala ter predavala jezikovnonormativno problematiko, leksikalno in znotraj tega frazeološko področje. Z leksikalno-morfološkim področjem se kot raziskovalka in profesorica ukvarja Andreja Žele, Mojca Smolej se ukvarja s skladnjo in govorjenim jezikom, Saška Štumberger z normativno-leksikološko tematiko in Hotimir Tivadar s fonetično-retorično-govornotehničnimi predmeti in normativnimi vprašanji. Jezikovnodidaktično področje, ki ga je utemeljila Olga Kunst Gnamuš, razvijata Jerca Vogel na področju poučevanja slovenščine kot prvega in Nataša Pirih Svetina na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika.
Študij slovenistike je do leta 2002 potekal v okviru Oddelka za slovanske jezike in književnosti, od 2002 pa na samostojnem Oddelku za slovenistiko. Njegovi diplomanti in diplomantke so pomembno sooblikovali kulturno in politično zgodovino slovenskega naroda in države v 20. stoletju in jo še danes, saj prevzemajo vidne funkcije v šolstvu, medijih, založništvu, drugih kulturnih, družbenih in državnih ustanovah. Slovenistika je politično segla najviše s kulturnim ministrom in članom predsedstva Slovenije Matjažem Kmeclom.
Več o zgodovini oddelka v zborniku ob njegovi 90-letnici.
