Odsevi dežele vzhajajočega sonca: popotni zapiski filozofa-romarja

Odsevi so stičišča svetov, blagozvočno in tenkočutno prepletanje raznolikih mozaikov avtorjevih notranjih in zunanjih popotovanj, vpetih v horizonte filozof­skih premislekov in osebnih izkustev, ki skozi prizmo tančic doživljajskih plasti, izhajajočih iz posameznega dogodka, trenutka, čustva ali miselnega utrinka, odstirajo večplastne razsežnosti bivanj­ske nedoumljivosti v nenehnem posta­janju, gibkosti, praznini in hkrati stano­vitnosti, celovitosti in polnini. Na razgibanem romanju po nevidnih, skrivnostnih robovih sveta in njegovih zagonetnih in nedoumljivih osredjih druga v drugo prehajajo brezdanje globine in vsenavzoče površine, kar ustvarja svo­jevrsten odprt prostor postanka in pre­misleka. – Tako Odsevi niso zgolj avtor­jeve samotne kontemplacije, temveč se skozi njih pretaka iskrivo povabilo bral­kam in bralcem k poglobitvi v svoje po­ti, kar vodi do uvida, da se v vsakem odsevu, kot v neskončni mreži draguljev boga Indre, zrcali tudi odmev našega bi­vanja. Tako drobni fragmenti skozi po­potovanja v znane-neznane krajine tke­jo zemljevid hipno-trajnih srečevanj, ki postajajo dom, in pri tem razpirajo mre­žo nepreštevno mnogo razgledišč, ki kljub raznolikosti harmonično sobiva­jo, se zrcalijo drug v drugem in priklicu­jejo minljivost-večnost, jaz-ti, bližnje-daljnje v večno (so)prisotnost – pri tem pa skrbno negujejo svojo zavezanost svetlobi.